Sodba I Ips 126/2007

Jedro

Če obramba v primeru zavrnitve dokaznega predloga (ali če sodišče o dokaznem predlogu sploh ne odloči in ga zato ne izvede) uveljavlja kršitev pravice obrambe v postopku s pravnimi sredstvi, mora izkazati pravno relevantnost predlaganih dokazov, njihov obstoj in verjetnost.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25. 11. 2005 obsojenega A.Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ. Po 51. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 244. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov svoje faze kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega A.Z. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uvodoma navaja, da uveljavlja vse zakonsko "predvidene" razloge iz prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v obrazložitvi pa zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena istega zakona. Poudarja, da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in odloči v skladu s 426. oziroma 427. členom ZKP.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo podaja mnenje, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane in je zato neutemeljena.

Obsojeni A.Z. in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi navaja, da pritožbeno sodišče ni preizkusilo prvostopenjske sodbe v delu, v katerem je bila izpodbijana s pritožbo, niti v delu, v katerem bi jo bilo dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti. Poudarja, da ni sprejemljiva navedba sodišča druge stopnje, da je v pritožbi izpodbijal le dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, saj je iz pritožbe razvidno, da je navedel celo vrsto izvedenih dokazov, ki jih prvostopenjsko sodišče sploh ni ocenilo, so pa bistvenega pomena za ugotavljanje obstoja znakov obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Vložnik tudi izpostavlja, da sodišče druge stopnje ni obravnavalo uveljavljane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, čeprav je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe samo navedlo, da so podana določena razhajanja, predvsem v zvezi z vprašanjem ali se je blago z napako popravljalo ali dajalo v razrez, ali je šlo v prodajo, kot tudi glede tega, kdo je bil tisti, ki je določil, da gre za nekurantno blago. Obsojenčev zagovornik tudi navaja, da sodišče ni ocenjevalo dejstva, da v času obsojenčevega "službovanja" niso obstajala pisna navodila za delo in tudi ne, da si izjave prič v zvezi z vsebino teh pravil nasprotujejo.

Na podlagi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Iz vsebine zahteve je razvidno, da vložnik sodišču druge stopnje očita ravno to, da ni odgovorilo na relevantne navedbe pritožbe in zato po vsebini uveljavlja kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP. To kršitev pa je v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom mogoče upoštevati le, če je vplivala na zakonitost sodbe. V konkretni zadevi bi bil ta vpliv podan, če bi vložnik v zahtevi izkazal, da je sodišče prve stopnje storilo v pritožbi zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in da je višje sodišče ni prepoznalo ter glede zatrjevane kršitve zavzelo s procesnega vidika napačno in s tem nezakonito stališče.

Točno je kar navaja vložnik, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so podana določena razhajanja, na katera se sklicuje zahteva. Vendar pa je sodišče pojasnilo, da ugotavlja, da obsojenec glede na opis rednih, periodičnih ali občasnih nalog ni bil pristojen za izločitev spornih oken, za oceno njihove (ne)kurantnosti niti za njihov iznos iz podjetja. Poudarilo je, da je obsojenec M.P. izročil 15 oken različnih dimenzij na podlagi neustrezne izdajnice, v kateri pa je navedel le 12 okenskih kril v skupni vrednosti 120.000 SIT, ki bistveno odstopa od kasneje ocenjene vrednosti teh oken. S sklicevanjem na izpovedbe prič je zavrnilo obsojenčeve navedbe, da so bila ta okna nekurantna, in ugotovilo, da so v celoti ustrezala vsem zahtevanim merilom kakovosti. Ugotovilo je tudi nenavadno obsojenčevo ravnanje, ko je šlo za plačilo oken, saj je M.P. omogočil, da vrednost prevzetih oken plača naknadno in to na obsojenčev tekoči račun, kar je bilo v nasprotju z utečenim načinom plačila tovrstnega blaga, ki se je vedno plačevalo na blagajni pred prevzemom. Zavrnilo je tudi obsojenčev zagovor, da se je za tak način plačila dogovoril zato, ker mu ni bila znana številka žiro računa podjetja, saj obsojenec ni znal pojasniti, zakaj se ni po telefonično pozanimal glede tega podatka, čeprav je tako možnost imel. Na podlagi izdajnice oziroma reverza, kot ga je označil sam, P. ni bilo mogoče terjati za plačilo prevzetih oken, reverz pa se ni nikoli uporabljal za neplačano blago, ampak samo za (interno) izposojo orodja. Iz utemeljitve prvostopenjske sodbe je tudi razvidno, da je P. blago odpeljal iz podjetja, ne da bi komurkoli pokazal spremljajoče listine, ker na vhodu podjetja nikoli ni bilo vratarja. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da nobena od zaslišanih prič ni potrdila obsojenčevega zagovora o obstoju sklada, v katerem naj bi se zbiral denar od prodaje nekurantnega blaga, saj se je tudi v teh primerih to plačevalo pri blagajni. Ugotovilo je tudi, da se je obsojenec takoj po tem, ko je P. zapustil podjetje, z njim sestal na bencinski črpalki in mu tam izročil še nekaj okenskih kljuk, ki so bile njegova last, čeprav naj bi po lastnih navedbah obsojenec na črpalko odšel zaradi nakupa mobilnega telefona. Glede vrednosti oken pa je sodišče pojasnilo, da je sledilo podatkom oškodovanega podjetja, ki je zadovoljivo pojasnilo, kako je bila ocenjena njihova vrednost. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedlo razloge tudi o tistih odločilnih dejstvih, glede katerih zahteva trdi, da jih sodba ne vsebuje in da med temi razlogi ni nasprotja. Zato je treba ugotoviti, da je zahteva neutemeljena, ko navaja, da je sodba sodišča druge stopnje nezakonita, ker ni pritrdila pritožbi, da je sodišče s prvostopenjsko sodbo storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Z navedbami, da je v oškodovani gospodarski družbi obstajal poseben sklad, iz katerega so kupovali zavese za pisarne, klime, vence in novoletna darila in da so šla vsa sredstva od prodaje nekurantnega blaga na ta račun, vložnik ponuja drugačno dokazno oceno, kot jo je v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejelo sodišče. Enako velja tudi za njegove navedbe, s katerimi drugače vrednoti pomembnost izpovedbe priče B.V., ki da je povedal, da sta zaslišana F.T. in D.J., slednji v času dejanja direktor I.d.d., bila v celoti "seznanjena z obravnavanimi okni". Tudi ko našteva druge zaposlene, ki da so kupovali nekurantna okna, se sklicuje zgolj na to dejstvo, ne pove pa tega, da je sodišče ugotovilo, da so jih v teh primerih plačevali na blagajni. Tudi izpovedbo T.K. povzema netočno, saj ta ni povedala, da jo je obsojenec, ko je prinesel izdajnico, prosil naj ga spomni, da bo šel blago plačat na blagajno, ampak je izpovedala, da ji je dejal naj ga spomni, da bo plačal blago na blagajni, ko bo kupec nakazal denar. Izpovedba te priče pa izzveni povsem drugače v luči dejstva, da se je obsojenec s P. dogovoril, da bo okna plačal na njegov tekoči račun, za tako plačilo pa bi po naravi stvari T.K. iz svojega ne mogla vedeti, razen če bi jo s tem seznanil obsojenec. Zato z vsemi temi navedbami in drugačnim ocenjevanjem izpovedb F.T. in I.G. obsojenčev zagovornik po vsebini ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Po drugem odstavku 420. člena ZKP iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložnik navaja, da je obstoj sklada, v katerega naj bi se stekala sredstva od prodaje nekurantnega blaga, obramba dokazovala z vrsto dokaznih predlogov, katerih izvedbo je sodišče prve stopnje brez jasne obrazložitve zavrnilo. Tako uveljavljana kršitev pravic obrambe je razen v delu, kjer omenja vžigalnik in kemični svinčnik z oznakami družbe I., v celoti nesubstancirana. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe (enako učinkuje tudi če sodišče o dokaznem predlogu sploh ne odloči in ga zato ne izvede), lahko obramba uveljavlja to kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi. Vendar mora v takšnem primeru v vloženem pravnem sredstvu izkazati pravno relevantnost predlaganih dokazov, njihov obstoj in verjetnost, česar pa obsojenčev zagovornik ni storil, saj v zahtevi ni konkretiziral dokazov, z zavrnitvijo katerih naj bi sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Vžigalnik in kemični svinčnik z oznakami družbe (priloga B 2) je na glavni obravnavi dne 25.11.2005 predložil obsojenčev zagovornik, ta predmeta pa je sodišče tudi pokazalo priči P. in si na ta način tudi samo predmeta na glavni obravnavi ogledalo ter s tem izvedlo ta dokaz. Kolikor za razliko od presoje v izpodbijani pravnomočni sodbi zahteva trdi, da je te reklamne predmete izdelal P. in da mu je bila ta storitev plačana s kompenzacijo, kar da (tudi) kaže na posebni obstoj opisanega sklada, vložnik s tem ponuja drugačno dokazno oceno, ki jo s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Zahteva ne more biti uspešna niti ko navaja, da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so ugotovljena v izpodbijani pravnomočni odločbi.

Vrhovno sodišče ima v 427. členu ZKP pooblastilo, da v tistih primerih, ko pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastane precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, razveljavi izpodbijano pravnomočno odločbo (v konkretni zadevi sodbo). Na tej podlagi pa sodbe ne morejo izpodbijati stranke, saj bi to praktično pomenilo, da bi bilo skozi stranska vrata pravnomočno odločbo mogoče izpodbijati tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa zakon izrecno izključuje. Dejansko pravilnost pravnomočne sodbe je mogoče izpodbijati le z zahtevo za obnovo kazenskega postopka.

Kolikor v nadaljevanju nakazuje različici, od katerih ena izhaja iz podmene, da je šlo za nekurantna okna, ki bi morala iti v razrez, druga pa, da jih je bilo mogoče prodati, pri čemer v slednjem primeru problematizira tudi vrednost teh oken, obsojenčev zagovornik po vsebini izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja tudi za vložnikovo problematiziranje ravnanja oškodovane gospodarske družbe, ki je okna po končanem delovnem sporu prodala, tega pa da ni mogla z ničemer dokumentirati, pa tudi priče o tem niso vedele povedati nič konkretnega. Kakor je bilo že pojasnjeno, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Sicer pa je sodišče v pravnomočni sodbi navedlo, da se glede vrednosti oken sklicuje na podatke, ki jih je posredovala oškodovana gospodarska družba, pri čemer zahteva ne problematizira dejstva, da sodišče teh listin v sodbi ni določno opredelilo. Iz cenitvenega zapisnika z dne 24.5.1999 (priloga A 48) je razvidno, da so bila okna, navedena v opisu dejanja, vredna natanko toliko, kot je to ugotovilo sodišče. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi sklicuje zagovornik obsojenega A.Z., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojenec po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za razmeroma nezapleteno zadevo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 277/2008
• Sodba I Ips 343/2007
• VSRS Sodba I Ips 36871/2013-467